Si že kdaj pomislila na to,
da so včasih solze čisto zlato?
Si že kdaj pogledala nazaj
in v prelitih solzah odkrila sijaj?
Naj slikar v tvojih očeh zlije vesele barve za smeh,
črno pa naj skrije, dovoli mu pot v barvne fantazije.
Si že kdaj objela hladen dan
in s toploto ga odgnala stran?
Si že kdaj stopila v temno noč
in jo z ognjem v srcu odrinila proč?
Naj poet tvojih besed z verzi spremeni tvoj svet,
pusti ga, naj sanja, dovoli mu ta skrivnostna potovanja.
Niso težave krive, da so žive, vse so rešljive,
niso problemi taki, da jih ne bi prehitela
s svojimi hitrimi koraki.
Si že kdaj v spominu sivih slik
poiskala nežen, topel dotik?
Si že kdaj zaslišala napev,
ki je v note zvoke tišine ujel?
Naj skladatelj tvojih balad postane spet srečen in mlad,
pusti, da zadiha, dovoli mu malo poletnega navdiha.
