Jaz sem čakal avgust,
da bi šel na dopust,
da šefa svojega in službo malo dam na stran.
Doma sem pustil telefon,
se usedel na avion,
na Kanarske se odpeljal v sončen dan.
Razburljivo je bilo,
da nikdar prej tako,
dolgonogo lepotico sem spoznal.
In ko teden je minil,
sem težko se poslovil,
v solzah svojo telefonsko sem ji dal.
Meni se je strgalo zaradi nje,
meni čisto podivjalo je srce,
bije zdaj mi na obratih,
kovčki čakajo pri vratih,
če morda bo končno poklicala me.
Meni se je strgalo zaradi nje,
ko še enkrat vsaj bi srečal jo nekje,
ne bi spustil je iz rok,
dal bi dom ji, kup otrok,
dal bi zanjo pol Slovenije.
Ko je ležala na plaži,
rekla mi je: “Le namaži,
predaleč roka naj ne gre nikar.”
To bilo težko je zame,
v sebi sem krotil vulkane,
da v meni ne bi se vnel požar.
