Ko hiša po kruhu diši

Minevajo leta, odkar smo ta dan
iz gnezda zleteli v nebo,
kot lastovke pridemo radi nazaj,
od koder smo vzeli slovo.

So slike ostale, ostal je spomin
na potok, na lipo, na most,
saj svojih pozabil ne bom korenin,
v srce sem zaklenil mladost.

Ko hiša po kruhu diši,
to hiša je srčnih ljudi,
najlepše pa je, ko na isti naslov
prispejo otroci z različnih vetrov.

Ko hiša po kruhu diši,
se čas bolj počasi vrti,
domov rad spomine prihajam iskat,
kako je lepo takrat.

Zdaj vidim, da starša imela sta prav,
ko sta me rotila, naj bom
previden, ko stopal v svet bom bleščav
in naj bom ponosen na dom.

So slike ostale, ostal je spomin
na potok, na lipo, na most,
saj svojih pozabil ne bom korenin,
v srce sem zaklenil mladost.