V šoli smo se vsi gulili,
revček bil je naš France,
kole smo domov nosili,
vse zaradi Julije.
Vihala je nos prevzetno,
drug ji vzel je kranceljček.
To pa res bilo ni fletno,
oh, ubogi Franceljček.
Bodi pametnejši, kot je bil poet,
lepih punc kot listja, trave je na svet’.
Če te ena zapusti,
pa dobil boš druge tri,
pa dobil boš druge tri.
Tam na klancu je posedal
čisto vsak dan Ivan naš,
rad za puncami je gledal,
a še raje poln glaž.
Franja ga je zapustila,
z drugim šla na divanček.
Z njim usoda b’la ni mila,
oh, ubogi Ivanček.
Bodi pametnejši, kot je bil poet,
lepih punc kot listja, trave je na svet’.
Če te ena zapusti,
pa dobil boš druge tri,
pa dobil boš druge tri.
Hodil Josip je s Podsmreke
ves otožen sem ter tja,
puncam pisal je sonete,
Francki spesnil je kar dva.
Ona ga pa ni čakala,
z drugim šla je v post’ljo spat,
to pa res bila ni šala,
oh, ubogi Josip naš.
