Sprašujem se, kako se živi,
tam, nekje na dnu morja.
Kot, da smo ujeti v stare oči,
v prazne slike brez srca.
Kjer ni lepih zgodb, kjer se ne šteje dni,
komu poješ pesmi, če nikogar ni?
Le ujet v sebi nosiš svoj oklep.
Gremo tja…
Proti toku, daleč nad oblake,
kjer so sanje vseh ljudi enake,
kjer popoln je ta mali svet,
a v slikah večno se ne da živet’. Ne!
Besed dovolj, a malo srca.
Kdo je kriv in kdo lovi?
So obrazi skrili barve sveta?
Kot, da sploh jih ne boli.
To ni taka zgodba za današnje dni.
Vsak ima vpliv, a glas ga zaduši.
Smo globoko, voda, jezero brez dna.
Gremo tja…
Proti toku, daleč nad oblake,
kjer so sanje vseh ljudi enake,
kjer popoln je ta mali svet,
a v slikah večno se ne da živet’. Ne!
Vsak zagledan vase, to je kar imaš.
Komu pel boš pesmi, če jih ne poznaš?
Kot da smo instant in duplikat zlata.
Gremo tja…
