Mojca iz Vitanja
me je poklicala,
naj na kavo pridem kdaj
v njen domači kraj.
Daleč se to mi zdi,
nekaj pa govori
sredi mojega srca:
“Rada me ima!”
Pa sem odpravil se
daleč pod Pohorje,
vsi so rekli, da je kraj
pravi mali raj.
Cesta ovinkasta
v Vitanje me pelja.
»Kake ride!« rečem si,
konca videt’ ni!
Ko bo sonce zašlo za zeleno goro,
pričakala dišeča me je kava pri njej.
Pa še nekaj mi dala je Mojca nato:
»Tu imaš, a nikomur ne povej!«
Vsak dan v Vitanje
vodi me zdaj srce,
vse ovinke že poznam,
prav domač sem tam!
Tudi nocoj bom šel,
Mojco tesno objel,
sredi mojega srca
prostor je našla.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
