V mesečini, tam, kjer luna soncu dala je slovo,
tam prisegel, a lagal sem, da ti z mano bo lepo.
Sedaj v sanjah jočem, nekje v sebi sem dojel,
da si žarek sonca zame, ki oblak mi ga je vzel.
Če Bog mi dal bi, da srce lahko bi v kamen spremenil,
kjerkoli bi hodila, povsod bi bil s teboj, če mi Bog bi oprostil.
Če mi Bog bi oprostil, namesto tvojega slovesa
v zameno dam mu dušo, da odpelje jo v nebesa,
če mi Bog bi oprostil.
Srca rana ne pusti mi, da v noči bi zaspal,
ovita je v mesečino, kjer sem te izdal.
Ko zemlja bo prekrila to ranjeno telo,
takrat boš oprostila, morda ti bo hudo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
