Tisto nekaj me poganja,
kar hudiče iz mene izganja.
Tiho notranje vodilo
v neznano povabilo.
A včasih, kadar pojem, jokam,
‘z obupa znotraj krvavim,
sem le človek, pa razpokam,
še dobro, da čist’ ne znorim.
V grlu glas, v duši plamen,
ko iz srca izvali se kamen.
Bolečina gre ‘z ramen,
saj tak je pesmi teh namen.
Oče naš, če si v nebesih,
pomagaj tem skreganim ljudem,
da bi v njih dušah in telesih
razsodnost zmagala,
da s sovraštvom se ne da
pomagati usodi naroda.
Sive celice v glavi
tega ne znajo razumet’,
kako je par ljudi v državi
uspelo t’ko hudo nas spret’.
Eni imajo nas za ovce,
ponujajo nam svoj razvoj,
ti prišli pobrat so novce,
ne briga jih za naš obstoj.
A še verjamem v pravico,
naivno tudi v modrost,
da skup’ z levico in desnico
porinemo iz dreka voz.
