Solza je skrila in utopila
moje upanje,
da bi lahko mu vse oprostila,
kar storil mi je.
Ko sem prosila in ga rotila,
naj ne muči me,
rada bi, rada mu vse oprostila,
a mi ne da srce.
Ne ubijajte me
zdaj spomini na vse,
kar bolelo me je,
ker sem ljubila le.
Nocoj spet misli tavajo,
spomini se prebujajo.
Odpirajo mi rane,
ki me bolijo,
nocoj mi je hudo.
Verjela sem, da ljubi me,
verjela sem mu slepo vse.
A sama sem ostala,
pozabljena,
v srcu ranjena.
Pada noč na mojo dlan,
na spomin, ki ga imam,
tvoj korak odmeva v noč.
Rada te imam.
Rekel si: »Hudo mi je.«
in da te boli srce.
Ti ne veš, ti ne veš,
kako mi je.
Sanjam, da sem s teboj,
sanjam, da si samo moj.
Sanjam te, da objemaš me
kot nekoč, ko ljubil si me.
Kot hladen veter, jesenski veter
ti mimo mene greš,
name se ne ozreš,
kot da ne vidiš me.
Oči pa same tebi sledijo,
le tebe vidijo,
še vedno tvoje so,
na tebe čakajo.
Rada bi čutila spet
dotike tvojih rok,
rada bi ljubila te,
ljubila kot nekoč.
Gledam te, ti si tih, hudo ti je,
dolga te čaka pot in muči te.
Tam boš nekje v tujem svetu
sam kot na nebu ptica v letu.
Tebe čakala bom, ljubila te.
Nasvidenje, nasvidenje,
naj pot nazaj pripelje te.
Čakala bom, čakala bom,
da k meni znova vrneš se.
Nasvidenje, nasvidenje,
naj pot domov pripelje te.
Obljubljam ti, obljubljam ti,
da nate bom čakala le.
