Sreča me je zapustila,
zdaj v fabriki višek sila
sem, pa so poslali me domov.
Tu zdaj kuham in pomivam,
iz votlega v prazno zlivam,
da le mine čas ta negotov.
Radio pa vztrajno pravi
in kar skače mi po glavi,
prejšnji krivi so za vse.
Jaz pa bolj po svoje mislim,
ne verjamem tem zdaj istim,
česar nam takrat falilo je.
Kdor je delal, bil je zmešan,
kdor ga pil ni, pa neresen,
ta je bil sovražni element.
Kradli pa smo čisto vsi po vrsti,
da so nas boleli prsti,
dokler ni umrl dirigent.
Pa je šel tovariš Tito
v deželo tisto skrito,
mi pa vsi jokali smo za njim.
A se nič ni spremenilo,
še se jedlo je in pilo,
dokler padel ni režim.
Potem prišli so tisti pravi,
udarili so nas po glavi
in odprli nam oči.
Mi bomo zdaj druga Švica,
v kapitalu je resnica,
pa so vsi užitki šli.
Kdor je delal, bil je zmešan, …
Včasih na skrivaj pomislim,
ko tako solato čistim,
da krivično je vse to.
Oni sebi so nabrali,
nam pa bolj slabo postlali,
ej, kako se nam zdaj smejejo.
