Ukradu sem bicikel, pofarbu sem ga mal
s plave na r’meno, da navjo me spoznal.
Sem mal ga se sfriziru, zdej zgleda kot iz zlata,
bom kupu se verigo, da lohk zaklenem ga.
Ko vozm se po mestu, da frajle vidjo me,
drvim čez Tromostovje, pr Repu srečam te.
Me vprašaš, kolk je ura, ne vem, ker mi stoji,
pa pravš, da zlo je važn, ker tolk se ti mudi.
Vsed se gor na štango, bova tko hitrej pršla,
dej noge bl u luft, da bom lohk prtisku, kar se da,
se cela zemlja trese, ker tolk hitra sva,
je treba počasnej, ej, ej, da nav guma počila.
Pr Republiški upravi čez rdečo peljeva,
policaj naju ustavi in me oklofuta.
»Nikoli u ta rdečo, boš s pendrekom dobil,
naredu boš nesrečo, če boš u ta rdečo ril.«
Vse sorte me sprašuje, trdi, da sem pijan,
še tebe nadleguje, ker nadležen je organ.
Vpraša za bicikl in z lukno mi grozi,
ti si pa čist že živčna, ker tolk se ti mudi.
