Fantje mladi smo ‘z dežele,
mestnih nimamo navad,
še po starem običaju
k ljub’cam gremo vasovat.
Če pa lestev je pretežka,
prej naberemo moči,
gremo v vaško oštarijo
vsaj na špricer, dva al’ tri.
Ko pa pridemo do hiše,
tam, kjer dekle sama spi,
jo prislonimo do okna,
ki tapravo se nam zdi.
Včasih se zgodi nezgoda,
če nam oče okno odpre,
nas požegna z mrzlo vodo,
da se ohladi srce.
Vendar nič nas ne ustavi,
ko ljubezen zagori.
“Fantje, ste na pravi poti!”,
to srce nam govori.
Ni ga lepšega na svetu,
ko poljub ti da dekle
in ti reče: “Ti si pravi,
fant moj, srčno ljubim te!”
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
