Gledala je za njim, kako odhaja
srečen kot vedno, a ne ve, kaj v njej se dogaja.
Naj njemu ne zameri, ker preveč ga je ljubila,
a sebi tega ne bo nikoli oprostila.
Vedela je, da je ne ljubi, da je vedno le lagal,
a verjela je slepo, le da z njo bi ostal.
Kaj vse bi storila, le da enkrat bi jo še objel
in rekla je tisti večer, preden je odšel.
Ljubi me, ljubi, prosim, imej me rad,
naj bo ta noč le za naju, pa čeprav zadnjikrat.
Le tebe si želim, vzemi me, dala ti bom vse,
a ko se zjutraj zbudim, nočem biti več dekle.
Težko je verjeti, ko naenkrat ostaneš sam,
kako da ni vedel, da živela je le zanj?
Zakaj je vedno tako, da nekdo da, drugi vzame
in kako naj zdaj še komu sploh verjame?
Zdaj sama gre naprej po isti poti,
najraje je v temi, najraje v samoti.
Kot da ne more pozabiti tiste noči,
gleda njegovo sliko in z njim zaspi in pravi.
