Težko sem našel pot in vse smeri.
Le kdo stanuje tu, kdo tu živi?
Obrnil bom nazaj in, glej, tedaj
zagledam prve hiše, majhen kraj.
Gasilski dom, dvorana, kup otrok
v vasi, ki jo je pozabil Bog.
In lokalne lepotice namažejo si lice,
stokrat lepše so brez teh oblog.
Oj, kako sem vzljubil te ljudi,
kot pri nedeljski maši vsi so tam bili,
še pijančki so hitreje svoj redni liter spil’,
poslušat gredo luleka in tisto od gostiln.
Ko sem gledal te obraze, sem se spraševal,
kdo komu več pomeni, kdo komu več bo dal.
Po koncu pa sem jih poslušal jaz,
iz hiše v hišo šel je ljudski plaz.
Čez ramena smo prijeli se in eno smo bili
z ljudmi iz tiste štajerske vasi.
Zdaj vem, zakaj bom pisal za ljudi
iz takih majhnih štajerskih vasi,
ker vračajo mi vero, ki skoz prste mi polzi,
ti, ki so poslušat me prišli.
Ko sem gledal te obraze, sem se spraševal,
kdo komu več pomeni, kdo komu več bo dal.
Noč je in kako bežim domov,
bel prekinjen trak je moj vodnik.
Poizkušam zbrati misli, a zaman,
ko od nekod drvim domov, da sklenem dan.
