To ni zgodba, sploh ni kaj, kar bi živelo,
ni to glas in ni odmev,
to je le davni večer nad Semedelo,
izgubljen v vetru kot napev.
Jugo je odpihnil zvok besed
in tvoj vonj je odnesel maestral,
en večer je prekratek za vidno sled
in prekratek za plovbo do srečnih obal.
A ostali so koščki čarobnih slik,
kot skrivnostni nemir, ki nad mano lebdi,
iz trenutkov večnosti stkan mozaik,
manjkajoči delček v njem si le ti.
To ni žalost, sploh ni kaj, kar bi bolelo,
ni to solza za oči,
to je le davni večer nad Semedelo,
zapisan v zvezdnate noči.
Bled odsev lune v morju reže ribiška barka,
da tisti davni večer bo kopiran, manjka glasba zvonov
iz cerkve svetega Marka.
To ni sreča, kaj, kar v srcu bi gorelo,
niti pravljični spomin,
to je le davni večer nad Semedelo,
skrit na dnu morskih globin.
