V življenje moje tiho stopil je,
bil je tih, topel in prijazen,
bil je cvet, ogrel mi moje je srce.
Priznati nisem si hotela to,
da prav on je tisti, ki v življenju z mano bo,
zdaj tiho mi srce ihti.
Že dan beži, se bliža noč,
duša kliče na pomoč,
ko sama zaspim.
Vse, kar si želim, je malo nežnosti
dotika toplih rok ob zori jutranji.
V objemu toplem se zbudim,
a moje pa srce zdaj tava v temi.
In res ne vem, če tisti pravi
vendar je le on,
a žal prepozna sem,
odgovor vzel je on.
A čas kot divja reka gre naprej,
moje rane pa globoke so še bolj kot prej,
zaceliti se jih ne da.
Vse bolj in bolj zavedam se,
da izdala sem srce,
moja sreča šla je z njim.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
