Mi pr’jatli dobre volje smo,
bo zmeraj t’ko, bo zmeraj t’ko.
Pa čeprav se včas’ napijemo,
bo zmeraj t’ko, ja, bo.
Ko v nedeljo k maši mi gremo,
bo zmeraj t’ko, bo zmeraj t’ko,
v gostilno kdaj zavijemo,
bo zmeraj t’ko, ja, bo.
In zvrnemo ga tam na zdravje,
za parlament in še za farje.
Ja, mi pr’jatli dobre volje smo,
bo zmeraj t’ko, bo zmeraj t’ko,
pa čeprav se včas’ napijemo,
bo zmeraj t’ko, ja, bo.
Ko pa že zadost’ popili smo,
bo zmeraj t’ko, bo zmeraj t’ko,
v graben včasih se prekucnemo,
bo zmeraj t’ko, ja, bo.
Hudič ne more nas dobiti,
ker dragi Bog ve, kje smo skriti.
Ja, mi pr’jatli dobre volje smo, …
In če kdaj dobimo si dekle,
bo zmeraj t’ko, bo zmeraj t’ko
eni prav’jo: »Ne spodobi se,«
bo zmeraj t’ko, ja, bo.
Pa če splezajo na palmo,
mi to delal’ bomo stalno.
Ja, mi pr’jatli dobre volje smo, …
In ko enkrat nas več ne bo,
bo zmeraj t’ko, bo zmeraj t’ko,
vsi pr’jatli nas zapijejo,
bo zmeraj t’ko, ja, bo.
Bolje, da b’ za rundo dali,
kot da bi za nam’ jokali.
