Jaz v takih hribih sem doma,
še pes se gdaj po rit pela.
Zamislte si kok je tešk pr del.
Bog nedaj, da si mal neslan.
Če bi bil velikrat pjan,
bil bi pa že zdavnaj pokopan.
Lisico mam, da pošto nos,
čestitke špila črni kos,
je šajtrga edini moj prevoz.
Kajuh se obrnat nima ki,
ko po kuro prleti,
pa kaj čem jamrat, da se živi.
Mi hribovci smo fajn ludi,
hojlarijari.
Kjer ne misl tak ko mi,
se hit mu kaj zgodi.
Sem un dan u dolino šov
po cuker, pjeper, ole, sol,
pa že takoj se je začel…
Je pršu dolgolasec mlad,
nevem al bil je sestra, brat,
vejš, da me je hotu kr nažgat.
Sn komi všou, mu reko si:
“Pepi zdaj pa dober si.”
Hit nazaj met pametne ludi.
U dolin že vse nori,
u hribih čist drgač se žvi,
tu se med seboj poznamo vsi.
Sn bika klav, pa kuho šnops,
je pršla davčna, je rekla: “Hopppps,
kr našvarc ga takle serješ ti?”
Sn jim reko: “Koteu še od lan gori,
bik že tut en let visi.
Ste pozabl, saj ste ja papirje dal mi vi?
Je grd me gledal inšpektor mlad,
grozil, da takih nima rad,
naj ne hambnam takle čudn srat.
Sem mal pojamrau kak jaz živim,
da šverc je nuja tu v planin,
sn reko: “Maš ja večje žvine, tiste prim!”
Mi hribovci smo fajn ludi,
hojlarijari.
Kjer ne misl tak ko mi,
se hit mu kaj zgodi.
Lalalalalalalalalal…
