Je zibko leseno naredil,
vanjo vrezal je srce.
Naj dete se mirno v njej ziblje,
naj čas brez solza gre naprej.
Naj sanja le sanje o miru,
naj vile mu pesmi pojo,
naj sanja dežele v zlatu
in mavrico noč za nočjo.
Naj aja tutaja se sliši
ob zibki leseni vse dni,
naj sreča se s srečo poljubi,
naj z ene postanejo tri.
Je zibka kot varno naročje,
cedita se mleko in med,
a kaj, ko usodi se hoče,
zbudi nas in sreče ni več.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
