Brrr, kako mrzla noč
in menda je proti jutru ravno najhladneje.
Kako dolga in temna je pot,
ko sem šel od doma, je šlo dosti hitreje.
Luža, kot da je živa, mi skače pred noge,
z mislimi sem že doma z deko pokrit.
Ta vedno isti strah pred udarci iz teme,
upajmo, da tokrat žena že spi.
Hvala Bogu, pes ne laja, edino on me še razume,
zdej en dan mu moram kupit en kos mesa.
Če ne bi deževalo, bi se ulegel k njemu zraven kuče,
ampak danes je premrzlo, bi se še prehladil.
S premočenimi čevlji v rokah
pod mano škripajo lesene stopnice,
previdno kot tat povlečem ključe iz žepa,
v temi je težko, ampak hitro najdem pravega.
Ključavnica se tako čudno izmika,
še včeraj je b’la tu pod kljuko, zdej je več ni.
Kaj sanjam? Kot da se za vrati nekaj premika.
Ja, strah ima velike oči.
Končno mi uspe, kako cvilijo vrata,
naenkrat kot blisk, luč se prižge, valjar!
Ne loči glave od testa in naredi iz mene
hlebčke in žemljice sveže,
izstreli me ven na mrzli predprag.
Brrr, kako mrzla noč
in menda je proti jutru ravno najhladneje.
