V gozdu stoji med smrekami stara gozdarska koča,
leta že tam nikogar ni, v njej le samota spi.
V tihih nočeh veter šumi, boža zaprta okna,
včasih skovir na streho z družico prileti.
Včasih je smeh še v srečnih dneh v gozdu vesel odmeval,
lovec skrivaj deklici je pod okencem prepeval.
Neke noči pa sta odšla, stari gozdar je jokal,
temni je gozd za vedno njegovo žalost skril.
A gozd molči, skrivnosti ne izdaja,
spomin bledi, legenda pa ostaja.
Odšel bom tja, da soncu bom pokazal
do hišice pot, tja bova šla sama midva,
da čuval odslej tihi bo gozd novo skrivnost.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.