Ko poletje je prišlo,
srečam lepo deklico,
modre njene so oči,
čar neba iz njih žari.
Hodi kakor srnica,
ziblje vsa se sem ter tja,
čisto zgubil sem glavo.
Le kaj iz tega bo?
Bil je lep poletni dan,
ves bleščav in razigran.
Peljal sem jo brž na ples,
potlej šla sva gledat kres.
Ko so vsi ljudje odšli,
na uho prišepne mi:
“Glej, kresničke letajo,
kot lučke svetijo.”
Kresničke sva lovila,
za njimi se podila,
nazadnje pa ujel sem njo,
pritisnil k sebi jo lahno.
Kresničke sva lovila,
ljubezen prvo spila,
obema je bilo lepo,
da nikdar več ne bo tako.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
