Igrajte tiše, da slišim, ko gre proč,
ko bo užaljen tresnil z vrati v noč
in bo za njim ostal samo spomin,
le par besed in v zraku dim.
Preveč želja je zase zbral nocoj,
preveč obljub, da bo ostal z menoj,
pa ni počakat znal, da se pripravim,
vdahnem zrak in čas ustavim.
On pa ni verjel, to je vse prevara,
noč je le dan, ki ga strah začara.
In je odprl vsa okna in prižgal luči
in na glas kričal da so to laži, samo laži.
Preveč je vedel, poslušati ni znal,
da so stvari, ki jih še ni spoznal
in je odmahnil z roko: “To so sanje
in ti preveč verjameš vanje.”
Ob petih zjutraj nimaš kaj počet,
takrat za kratek hip obstane svet.
Takrat se mi še vedno kdaj zazdi,
da ga slišim, ko govori.
Ne moreš verjet, to je vse prevara,
noč je le dan, ki ga strah začara.
In je odprl vsa okna in prižgal luči
in na glas kričal, da so to laži, samo laži.
