Vsak večer, ko se v zarjo sonce potopi,
vsak večer v sivem mestu se prižgo luči.
Vsi ljudje v svoj dom hitijo,
se objemu sreče prepustijo,
le meni srečo sanje zaželijo.
Utihne noč, veter šepeta, nežno spi,
le kdo budi me sredi sanj, si to ti?
Moje misli v najin dom hitijo,
sanjske slike oživijo,
želim nov dan, ko ne bom več sam.
Tanja, večni led v tvojem srcu je pripet,
res ne vem, zakaj zame ni nikoli maj.
Tanja, češnjev cvet dam ti kot že mnogo let,
da začutim dlan, v meni večno je pomlad.
Čas beži, mlada trava znova zadrhti,
spet pomlad v vrtu bele bisere rodi
in če spet zavrneš češnjev cvet,
brez besed ostal bi vsak poet,
spet bom sam, v večne sanje bom ujet.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.