Nekoč je bla ljubezen, dolgo čutla sva,
isto imela skupne poti,
vsi spremenili si bistvo, zakj se je to zgodil,
hočem nazaj v stare čase, to toplino,
tvoj srce najraj zaklenu bi vase,
svoj srce kaže poraze, moja duša kaže na razbite vaze,
tu kaže vam dokaze iščem stvarnost te slike,
brezupno delam premike, iščem tvoje dotike,
ignoriram čustva, ki mi nč več ne pomen,
drugih ljudi, zdaj začnem razmišlat s svojo glavo,
to me skrbi, da prepozno bom ujel val ta popolnega življenja,
hočem ustvarit resničnost iz tega hrepenenja,
res nočem povzročat trenja, temveč si želim,
da nisi bla samo predmet poželenja,
bila si sredina, simbol mojega vrtenja,
že ob misli na tebe se mi je uresničila želja,
a časi so minili, kokr je minila ta ljubezen,
sedem mesecev užitkov, pol naenkrat sm postav trezen,
čeprov za vse sm sam kriv se kopam v bolečini,
ker od najine zveze so ustali le spomini,
zakaj sm te pustiv, to bo ostal?
Z roko v roko na sprehodih, zame bil raj,
čeprov te ni ob meni, pred sabo vidim tvoj obraz,
slišem kako mi govoriš tele besede naglas.
Ne prenesem tega, da v drugemu objemu se skrivaš,
lažna čustva gojiš, k prava prekrivaš,
poznaš resnico v sebi, da tvoje srce je namenjeno je meni,
js čakam na pravi trenutek, to vrjemi, nikol ne bi spustil tvoje roke,
objev te bi nežno in te primu za boke,
potisniv te k sebi poljubil, tvoje ustnice sladke,
naj me tvoj ubjem zavedno popelje v oblake,
jebeš sanje one sam ustvarjajo praznino,
delajo korake naprej, a vse v sivino upam,
da slabi cajti bojo mimo, preganjam jih na vse načine,
tudi z rimo povej mi kako si pražene, kako vrnem te trenutke,
k bila si del mene, hočem vrnit spomine,
k vrtim v glavi si slike, a spet sm na istem,
k delam prazne premike.
