Naj se ve, naj se ve, naj se ve, naj se ve,
ko Štajerc v hribe gre.
Naj se ve, naj se ve, naj se ve, naj se ve,
da tisti dan nedelja je, juhej!
V nedeljo zjutraj pet in pol
leti vse naokol’,
žena, tašča, pes renči,
so otroci zbrani vsi.
V hribe gremo na izlet,
prepir začne se spet,
žena kolne tak med vrati,
ker ‘ma žulj na zadnji plati,
hlač skup’ ne dobi.
Tašča jezik si masira,
vsepovprek zdaj komandira,
smo pripravljeni.
Pa Miha se oglasi: »Mama, v trebuhu me boli!«
Naj se ve, naj se ve, naj se ve, naj se ve,
ko Štajerc v hribe gre.
Naj se ve, naj se ve, naj se ve, naj se ve,
da tisti dan nedelja je, juhej!
Ko v hribih si, verjem’te mi,
se apetit dobi.
Nahrbtnik moj je poln dobrot,
da komaj zmorem pot.
Kruh, klobase, špeh in jajce,
golaž, sir, pečene zajce,
pivo, vino in še sok.
Štajerc rad pač žejen ni.
Česen in čebulo, hren,
da trebušček tvoj ni len,
pašta, šunka in salama,
to je rada naša mama,
zraven pa še feferoni,
gre hitreje naša omi,
za otroke sadno pito
in za psa klobaso zvito,
tak nabasan jaz se v hrib podim.
Otroci pa kričijo: »Ata, naj na ramah ti sedim!«
