Na vogalu čakam,
ura je že tri, pet,
zdi se mi, kot da smejijo se mi vsi,
dež pa lije name,
kot da sem preklet.
Vedno bolj sem živčen.
Kaj, če je ne bo?
Vsi mi pravite,
naj pozabim le,
da na svetu tisoč jih je.
In ko se vžge,
tud’ sanja se ti ne,
kako vroča je,
kako me prebudi,
samo, da vidim jo,
zavre mi kri.
Še sanja se ti ne,
kako vroča je,
kako me prebudi,
samo, da vidim jo,
zavre mi kri.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
