Veter za mano pometa korake,
bledi december končuje jesen,
sonce prebija turobne oblake,
jaz pa nisem več njen.
Trenutki tišine se zlivajo v zvok,
preveč za spomine, premalo za jok,
dnevi previdno ustavljajo čas,
noč pa ga sproži kot plaz, kakor plaz.
In zadišijo dálije,
bežim na jug Italije
in brišem z obraza si zrna soli.
Potujem kakor mesečnik,
sestavljam najin mozaik.
In spet dišijo dálije,
letim na jug Italije,
a tokrat brez nje in to me boli,
to me boli, me boli.
Trenutki tišine se zlivajo v zvok,
preveč za spomine, premalo za jok,
gledam v zrcalu prozoren obraz,
sprašujem se, kje sem zdaj jaz, kje sem jaz.
In zadišijo dálije, …
In spet dišijo dálije, …
Tisoč poti, še več idej,
jaz pa stojim, ne grem naprej,
čakam na vonj, ki ga poznam,
kot nekoč, a tokrat sam.
