Ko porušiš vse mostove, vse, kar sanje veže,
ko boš sama daleč tam, na drugem bregu reke,
ko preskočiš svetle cilje, kot da so zapreke,
srečno pot, boginja lova, vrzi svoje mreže.
Aaa-Artemida!
Aaa-Artemida!
Skrivaš se v naročju zmag, ne vidiš pa porazov,
ko razkrije te pomlad, zbežiš na krilih greha
in oči so polne solz, a usta polna smeha,
ko polagaš novo žrtev na oltar dokazov.
Aaa-Artemida!
Misliš, da si zvezda, si pa lutka
v izložbi želja, stvar trenutka,
sonce te počasi izgublja z vida,
noč kriči tvoje ime, Artemida.
Ti živiš samo za danes, brišeš vse od včeraj,
koledar prihodnjih dni obrača prazne liste,
dnevi so začaran krog, noči so vedno iste,
ni poti iz labirinta, ujeta si za zmeraj.
Aaa-Artemida!
Misliš, da si zvezda, si pa lutka
v izložbi želja, stvar trenutka,
sonce te počasi izgublja z vida,
noč kriči tvoje ime, Artemida.
Aaa-Artemida!
Misliš, da si glavna, si pa reva,
mračna senca laži ob koncu dneva,
čas radira grafite z zida,
tvoje ime bo ostalo, Artemida, Artemida.
