Zaplešem te korake, stopim vn, pa slišim narodnake.
V zraku je zadah te ulce, vidim plahe mulce,
njihov greh je v očeh, k vidjo brskajoče po smeteh,
očitno nočjo it po istih teh sledeh.
Džanksi plešejo svoj zadni ples,
fuzbal z iglami po tleh.
Zameglen pogled mi daje to, kokr fleš –
v glavi zavrti se film, vidm se,
kako pod vročim obročem z rokami krilm,
naj podajo mi! A cajt se zavrti – resnica.
Odprem oči, namest žogo, drogo v roke ti dobim,
lajf je ratu psica!
Njen lajež dajem med vrstice zvezka,
garaža, stolpnice, vse to um mi pleska, tko k gotska freska.
Moj kuli je resnica, miselne so tetovaže,
sm napisal tole pesem, da mi bo pr srcu laže.
Ne lažem, besedna vez zjebe te.
Si prpravlen na en jeben ples preko cest?
The street life is the only life, I know.
My microphone’s on black steel.
It’s the truth.
I’m in the streets midnight.
What the (…) still doing.
Vidu sm že tok mulcev, k odplesal so.
Za temi zidovi je blodnjak,
ti bloki misli zmešajo, k gandža in tobak.
Tekom teh let sem pozabu, kaj je strah.
Med nami in džanksi je prepad,
svoj štart so začel kokr grupna simfonija,
zdej so sam še solo violina –
vsak sam zase nemo špila,
a pesem se naprej odvija,
novi pridejo sm noter v drogo,
da zjebe jih navznoter in teh je mnogo.
Ukradena kolesa so za gram,
ulca je tržišče, zmrznjen je plesišče, padec sredi leda.
Tuki ni pekel, ampak od tukaj ti lahko pokažem,
kako ti pekel zgleda.
Včasih se sprašujem, kdo je ta krojač, k nam kroji usodo?
Če obstaja, ga prosm, da nej čimprej spremeni to modo.
Kodo ulce dekodiram, vso svetlobo absorbiram
in ne bom se pustu, da od ulce sem matiran!
