Če imel bi več poguma, bi z lahkoto rekel ji,
da ob njej sem brez razuma in da lepa se mi zdi.
Če bi upal, bi povedal, da srce je šlo v galop.
Prvič, ko sem jo zagledal, kri zavrela je kot krop.
Vem, da rad bi me omrežil, pa še sam ne ve, kako,
vidim, da se je naježil in da mu je kar slabo.
Vem, da rad bi, a ne zine, da s srca bi brisal prah,
da se mu cedijo sline, ampak ga preveč je strah.
Da strah votel je, okrog ga pa ni,
pregovor je star in še danes drži.
Da strah votel je, kar hitro spoznaš,
ko zbereš pogum in poljubček ji daš.
V sanjah vse je enostavno, pridem k njej in rečem ji:
»Če greš z mano, bo zabavno, tvoj bom jaz in moja ti.«
Ko pa sonce prebudi me, v hlače pade mi srce,
rad bi pel ji, pisal rime, ljubil jo, a mi ne gre.
Fantič lep je, a prestrašen, malo pa mi je všeč,
ampak cagav je in plašen, pa še v lica je rdeč.
Morda pa, če grem do njega, ga bo kar zadela kap,
bolje, da ne rečem tega, da se sploh ne zdi mi slab.
