Na vrhu hriba tiste dni
se skril je daleč od vseh oči.
Lovil besede na strani
in pisal nov roman.
Okrog hodili so ljudje,
a blizu upal si ni nihče.
So rekli, kdo ve, kaj mu je,
da piše nov roman.
A on je pisal roman,
da strani so kar letele.
Besede so se zbirale kot ptice.
Bil je veter in sneg.
Noč prekrila je svet,
a on je pisal, kot da mora umret.
Ker on je pisal o njej,
pisal naprej, naprej.
Na koncu jeze in moči
je vrgel kamen na ljudi.
So rekli temu dobro ni,
če pise nov roman.
In so kričali naj gre stran,
da je nevaren in morda pijan.
Naj se pobere kam drugam
in vzame svoj roman.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
