Gledaš skozi mene, nisi tu,
temna slutnja pada kot v snu,
spušča se med naju in lebdi,
čakam na besede, pa jih ni.
Nisem več molitev tvojih iskanj,
nisem več dotik iz najinih sanj,
tvoj pogled mi ugaša luči
in tišina kriči.
Povej! Zakaj molčiš?!
Povej! Tak, kot si, preveč boliš!
Povej! Tvoj molk me reže prav do srca,
zberi moč, poruši del neba,
bolje za oba morda, morda.
Misli ti letijo kdo ve kje,
čutim, da umira upanje,
ko gradiš med nama večni zid,
čakam, da pretrgaš tanko nit.
Brišeš moj korak iz svojih stopinj,
brišeš najin čas, postajam spomin,
tvoj pogled je preddverje noči
in tišina kriči.
Povej! Zakaj molčiš?!
Povej! Tak, kot si, preveč boliš!
Povej! Tvoj molk me reže prav do srca,
zberi moč, poruši del neba,
bolje za oba.
Zdaj me v oči poglej,
odkrito mi povej.
