Zatopljen pogled v svoje dlani,
utehe ne dobiš od voščenih ljudi.
Pod sivino žic tam joče dekle,
dete oddalo je, a ne vidi nihče.
A bojo žalostinke pesmi o sreči menjale?
Smo ljudje, a kdo ve,
če zmogla bi to, ljubila bi za vse?
Smo ljudje, če srce
pozablja svoj namen, za kar ustvarjeno je?
Smo ljudje?
Hočem še naprej v ljubezen verjet’,
vrata ji odpret’, da gre znova v svet.
Pesem moja je le tihi vzklik,
le en majhen glas za človeški dotik.
Smo ljudje, a kdo ve,
če zmogla bi to, ljubila bi za vse?
Smo ljudje, če srce
pozablja svoj namen, za kar ustvarjeno je?
Smo ljudje? A kdo ve?
A bojo žalostinke pesmi o sreči menjale?
Smo ljudje, a kdo ve,
če zmogla bi to, ljubila bi za vse?
Smo ljudje, da nekje
objamemo se znova in smo spet le ljudje?
Smo ljudje?
Zdaj, ljudje, tam nekje
objemimo se znova, da bomo spet le ljudje.
Le ljudje.
