Poznan jo. No, tüdi ti.
Ali to je samo slika,
kera dela pa guči
fajn v okviri, kak se šika:
Nežna žena, skrbna mama,
redno v slüžbi, v cerkvi skoz…
Duma dekla, indi dama. –
Kak obročaš – dober glos.
Niše nebi najč si misla,
ka je lehko kaj odzodi.
Ka je lehko tüdi kisla
jagoda na čokolodi.
Pol kaprica, pol pa stroh.
Žmah je žmah, karakter švoh.
Vješ ednuk pa zveš resnico.
Te pa moš jo, veselico.
Najpret malo venkištanca
te pa muzika že paše…
Eden duma cügle glanca,
drügi pa brez sedla jaše.
Vest pa čista – Neje greh!
Neje najč za spovednico.
Ve je človik skoz na tleh
te pa nekak nejde si pravico.
Furt je itak tretji kriv,
če je drügi preveč živ.
Ali drüžba ali geni…,
ka pač süče svet libleni.
Lehko gnoj do groba šlepaš.
Lehko fliko prek poštepaš…
No, o ten se ne guči.
Tak pač je. Pa se živi.
