Gor na gnoji se kokoti
sunci derejo naproti –
Franček na pecikl skoči,
stisne Micki pusek vroči:
“Rad bi te za ženo meja.
Iden v Marpruk, gvant bon vzeja.
Dere prvi mrok de fkrej,
jaz bon venda že nazej.”
“Idi, idi, lübi drogi,
ka se neboš ženja nogi!
Te pa ideva k kaploni,
ka gostüvaje oznoni.”
Stisne lübo malo bole
te pa stopi na pedole,
Micka zajin poglejüvle,
sunce mlodo pa stajüvle.
Levo orjejo ledino,
desno posejo živino,
Franček grize pa kolena
ka de Micko lehko žena.
Sunce žgečo ma na glovi,
ali nigi se ne stovi –
kola fsa je prehiteja
ka de Micko denok meja.
Sveti Anton pa Trojica –
fuda paj kak krf bi švica,
voski zic ma celi v riti –
pudne mora v Marpruk priti.
F prohi celi cajt se poca,
šijak sühi do želoca,
sigdar dugše so bregače,
kcoj še ketna grobi hlače.
Dere v grabo se spisti,
hondi-Šiker tan stoji.
Stora dobra oštarija.
Ka če špricar en bi spija?
Hladen špricar, hiša hladna,
tünkaflajš de glih praf spadna,
špricar osmi si naroči,
ve še vünovün je vroči.
Z guta plovi cestni proh,
vino dobro, dober žmah.
Kelnarca ga lepo gleda,
Franček malo je poseda.
Gor na gnoji se kokoti
sunci derejo naproti.
Micko s štampeta zabriše
ružeje okoli hiše.
Franček se s peciklon vret
skotna v ofnano je klet.
“Micka moja, puca lüba,
jaz sen se na poti zgüba.”
