Počasi gre, ura za uro tople solze suši.
Prebujam se, pozabljam spomine, vidim nove poti
in dobro vem, da sama smem živeti, kot si želim
in lepša sem, če novim obrazom se nasmejim.
Verjamem, da ena resnica ni za morje ljudi.
Spoznavam, da moja je zgodba za vse oči
in si želim objeti veselje vseh novih dni
in upam si, upam verjeti v male laži.
Pride dan, ko solze sebe utopijo,
nov korak, poln sanj.
Zdaj me poglej,
glej, kaj zraste,
ko do konca pogorim,
ko iz pepela se zbudim.
Glej, kako živim,
glej, kako visoko sama zdaj letim
brez tvojih belih kril.
Odpiram se, stara podoba nove barve dobi.
Odpuščam vse, ko senca v prsih več ne boli
in ni težko poljubljati svet, ki se smeji,
vse je lahko, če prava misel ti nebo jasni.
Naredim invazijo z melodijo,
se smejim, ker znam.
