Bil je čas, ko bi predala ta boj,
bil je čas, ko bi se igrala s teboj,
a nikoli ne bo pravi čas izgubiti
voljo v vsak nov dan.
Te obožujem in svarim,
te potrebujem, a trpim,
te sprašujem, kje stojiš,
da te ne izgubim.
Ne bom nar’dila, v kar upa cel svet,
ne bom bežala, če si ti preklet,
niti nosila breme dveh besed,
ki izgovoril jih je tvoj naduti smeh.
Zdej te preklinjam in poznam,
čutim v žilah in priznam,
da je lepo biti jaz,
objemati vse, kar imam.
Ne bo cel planet, kar želim,
razbil si mi zadnji spomin,
sesipaš se v včerajšnji prah.
Ni več slik, ki bi vrnile me v dan,
ko si je sodil v sobi ves pijan,
izbrisal strelo in odprl nebo,
kot da življenja prej sploh ni b’lo.
Med vami postopam in živim,
čutim dotike, jih ne krotim,
se ne borim, ne bojim,
delam vse, kar si želim.
