Me dež na oknu zbudi,
pomanem svoje si zaspane oči,
še en dan za lenarjenje,
že med rjuhe spet zavijem se.
Ker vem, da postelja je topla,
po tebi diši.
Deževno sivo je nebo,
sanjarim spet, kako lepo je bilo.
Sem čisto brez skrbi,
vse lepo se zdi,
ker vem da moj, edino moj si ti.
In ko pade večer, dan se začne,
spet zabava bo nora, pridi
in spustiva, spustiva zavore vse.
Ko se noč spusti,
vse se prebudi,
misli ponorijo.
A mladi, kakor mi,
živimo za noči,
naj drugi jih prespijo.
Zabave konec je že,
na obzorju dan nov prebuja se.
Vse že mirno spi, so utrujene oči,
je glava težka in bolijo kosti.
Doma pa postelja že čaka, kliče srce,
občutek res bo enkraten,
ko spet k tebi, k tebi stisnem se.
Ko se noč spusti,
vse se prebudi,
misli ponorijo.
A mladi, kakor mi,
živimo za noči,
naj drugi jih prespijo.
A življenje gre naprej,
nazaj ne vrača se.
Ne brigajo me drugi,
saj življenje moje je.
