Včasih, ko slonim ob oknu
gledam dol ljudi,
zaskrbljene, zamorjene,
glave sklonjene.
Ona tiho solze skriva,
on je ves na tleh.
Vse bi dala, da zanetim
iskrice v očeh.
A dala bi, če bi postala
vila za en dan,
njemu srečo, njej ljubezen,
komu le nasmeh.
Ta-ra-ta-ta…
Nihče več ne objokuje,
nič več ni skrbi,
nasmejano sonce sije
na vse ljudi.
Pa naj udari, naj se sliši
glasno iz neba,
pa naj prepeva, naj odmeva
pesem čudežna.
Skozi okno dobra vila
gleda dol ljudi.
Bi pomagala, če bi znala
najti ključ za vse skrbi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
