Neprestano ponoči se zbujam, obujam spomine
k so plod domišljije.
K vidim neresnico me spet ponovno ubije,
zakrije pogled mi njen obraz.
Slišim njen glas v meni mi pravi,
da me hoče. Sam’ to ni res.
Zakaj se prepričujem, da mam’ šanse,
čeprav jih nimam?
In ne morem se zadržat, spet si zatiskam oči,
zakrivam skrbi.
Preveč me to boli, da bi si priznal,
da nimam spet prav.
Spet še enkrat nebi rad se predal,
vse bi dal, da bi te dubu, čeprav ne morem
in žal mi je.
Trpi zaradi mene, trpim zaradi tebe,
trpiva oba, zato k jaz razumi,
da več od trpet se ne da.
Ker ne poveš mi kaj čut’š, čeprav vem kaj čut’š.
Samo dobr’ kul, ne zamerim ti in vem, da je težko.
Vem, da se ne mor’š odloč’t, čeprav po eni strani me hočeš.
In pride do zapletov. Enkrat sva skupi, drugič kolega,
tretjič k’t, da nebi b’lo n’č.
Pa na koncu nevem kaj nar’dit.
Ja seveda, k me pogleda,
se zaveda, da je center sveta,
ampak joj k mi mira ne da, k se sekirava oba.
Hočem, da bi b’la vesela oba,
sam’ ti ne mor’š bit’ z mano,
jaz ne morem biti srečen brez tebe,
ker sto boljših modelov za tebe se grebe,
sam’ ko jih jebe!
Vem, kaj hočem, hočem tebe imet
in vem kaj čut’m, nočem brez tebe živet.
Čustva so pretežka, da jih pamet povezuje-Štroki,
to ne pomaga.
Ne stoki, ne joki, k tisoč solz ne bo n’č spremenil
od otroštva odkar smo odkril,
kaj pomen’, da ne mor’š nečesa imet’.
Pa čeprav to veš, si nenehaš želet,
sam’ v duši neneha bolet,
še sama si rekla, da krut je ta svet.
Prvo je ljubezen, drugo je lepota.
Ti ‘maš oboje, sam v meni raste samota.
In kvota zbranih besed
v komadu zate meni niso pomembna,
pomembna so sam’ dejanja.
Izkazovanja ljubezni ne premaga nobena beseda.
Vsak lahk’ reče »R’d te ‘mam
in ti najboljša si zame«, sam’ kok je res.
Beseda je beseda in je le beseda.
Ne pokaže ljubezni,
ker v ljubezni se gleda na dejanja,
ne na darila, k’ jih dobiš.
K če bi gledal na darila, bi ti kupu vse,
vse lahk’ od mene dobiš.
Sam’ kaj bi meu od tega,
če bi b’la z mano sam’ zaradi materiala?,
škoda bi b’lo d’nara.
Ne bi bil jaz zadovolen s tem, nebi vedu,
a v resnici me ‘maš rada in to je problem.
Ampak sej se zavem, da take odločitve so najtežje.
Sam’ treba je nar’dit korak naprej,
k čakanje v neznano me ubija,
hočeš ali nočeš to povedat, v želodcu me zvija.
Sam’ hočem slišat resnico, k lažje bo za oba,
čeprav boš slaba, sam’ t’ tesnoba v meni bo šla.
