Ko mene več ne bo, bo vse tako kot zdaj
in zemlja in nebo, bo pekel in bo raj, ko mene več ne bo.
Ko mene več ne bo, bo glasba še igrala.
Nekdo ti bo prepeval in ti se boš smejala, ko mene več ne bo.
Izmišljenim besedam nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev spregleda tvoja leta
in sploh ne ve, da midva sva vse to že imela,
da sva v drugačnih časih vse to že doživela.
Le malo bolj počasi, podolgem in počez,
le malo bolj na skrito in malo bolj zares.
Ko mene več ne bo, bo smeh otrok ostal
in našel se bo kdo, ki te bo še spoznal, ko mene več ne bo.
Morda te vpraša zame, kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil in sem zaljubljen vase.
Pa mu povej, da midva sva vse to že imela,
da prav tako kot mnogi morda preveč želela.
Le malo bolj počasi podolgem in počez,
le malo bolj na skrito in malo bolj zares.
Ko mene več ne bo, bo vse še vedno isto,
te hiše in dvorišča, ti parki in igrišča,
ko mene več ne bo, ko mene več ne bo.
