Poglej to lučko, poglej ta sij, ki seže do srca in greje,
greje še tako majhen cvet, greje bitje,
ki hoče živet in čaka, še zmeraj čaka.
Kdo je dal to lučko v to temo sveta,
da prižiga novi dan in greje?
Kdo je hotel, da tu stoji, ko ugasnejo vse luči in čaka,
Še zmeraj čaka čaka, čaka le na tvoj korak.
Vzemi to lučko, naj te spremlja povsod,
majhen bel plamenček osvetlil ti bo pot.
Vzemi roko, ki ob poti bo čakala,
osamljenost, potrtost ti bo priznala.
Daj ji v roke luč, pojdita skupaj za njo.
Bog je dal to lučko, želel je, da sveti vsem ljudem sveta in greje.
Kdor pa lučko le zase drži, ta svetlobe te vreden ni
naj čaka, morda pa dočaka, dočaka tvoj korak.
Prosim te, Oče, ne vzemi je nazaj,
v mojem srcu bo sijala vekomaj.
V tej pesmi bom samo še to zapisala:
hvala za to luč, še enkrat hvala.
