Le temna senca mimo vozi.
Le skrit obraz zvoni, ko mene ni.
Noben ne ve, kam on zahaja.
Noben ne ve, s čim jo zavaja.
A jaz si govorim: “Ne vidim smrti,”
a kaj, ko mi obenem z roke lije kri.
Saj vem, da se prasici jebe zame,
a ne vem, kaj naj naredim, da bom videl belo le?
Neznan obraz visi na steni.
Plavi lasje, ki niso njeni.
Naj eden hitro me zagrabi.
Naj eden črno ven izvabi.
Vzamem belo, dam na steno,
pristavim les, okvir, čisto ob njej.
Krivijo dom vse roke na njem,
v črnino zre, zre.
Dam, pribijem mu dlan v tla,
kreten sam si kriv, zdaj veš kdo jebat zna,
naj svet odpre oči mi takoj,
ko bodo dnevi zame svetli.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
