Nit, tanka nit
se strga in tišina že gradi mogočen zid.
Brez besed
pošiljaš mi poglede, ki zazebejo kot led.
Težki očitki visijo nad nama kot mrak napak,
čakaš na boj, a veš, da sem tvoj!
Daj, dvigni glas in sproži plaz,
bolj ko molčiš, bolj sem jezen.
Zdaj vrziva si vse v obraz,
to je še vedno ljubezen.
Molk je dokaz,
da trma in ponos se vedno zlijeta v poraz.
Ne želim,
da ogenj, ki gori, naenkrat spremeni se v dim.
Vse bo dobro, vse bo dobro, še vse bo dobro,
ko nevihta mine.
Vse bo dobro, vse bo dobro, še vse bo dobro,
saj čutiš, da sem tvoj!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
