Ti si verz davno izgubljen
in jaz ne vem, kje sem.
Nisem več tvoj refren
za najino pesem.
Skrivaš svoj obraz
med sence in prah,
skrivaš moj poraz.
Ti si verz čuden in zlagan,
kot dih hladne zime.
Preživet prazen dan,
kot najine rime.
Skrivaš svoj obraz
med sence in prah.
Skrivaš moj poraz,
kot da te je strah.
Dvigni pogled, preden greš stran.
Vdahni tišino, napev je končan.
Zberi pogum in me prodaj,
a ko odideš, ne glej več nazaj, nazaj.
Ti si verz, ki imel je moč,
zdaj nima pomena.
Zdaj je tih kakor noč,
brezčutna, ledena.
Skrivaš svoj obraz
med sence in prah.
Skrivaš moj poraz,
kot da te je strah.
Dvigni pogled, preden greš stran.
Vdahni tišino, napev je končan.
Zberi pogum in me prodaj,
a ko odideš, ne glej več nazaj.
Veter bo ujel verze in refren v svojo dlan.
Najina pesem šla bo v pozabo.
Čas pa bo objel dneve in noči zbledelih sanj,
vzel jih bo s sabo!
