Ko se sonce prebuja in luna že spi,
v kuhinji žalostno dekle bedi,
v rokah drži belo pisemce,
fantovo slovo.
Veš fant moj predragi, da ni mi lahko,
saj podal si zadnjič mi roko v slovo.
Napisal si mi tole pisemce,
da mi ne bo hudo.
Ljubica moja zelo me skrbi,
saj vem da tebi srce hrepeni,
po moji ljubezni ki sem ti jo dal
ko sem te izbral.
Minevajo leta, a fanta še ni,
dekletu še vedno srce hrepeni.
Po fantu ki šel je v širni svet,
da bi se vrnil spet.
Ko so sivi ji dnevi srce žalosti,
v rokah spet fantovo pismo drži,
saj čaka na dan da bi vrnil se,
in ji ogrel srce.
Ljubica moja srce me boli,
saj vem da tebi srce hrepeni,
po moji ljubezni ki sem ti jo dal
ko sem te izbral.
Ljubica ti,
prihajam domov,
nič več ne bo hladnih noči,
s tabo bom jaz do konca dni.
