Življenje, hvala ti za dar,
ob smrti vrnem ti telo, da nahraniš zemljo.
Moj ego zlil se bo v celoto kot dokaz, da v resnici vsi smo eno
in to bo moj kruh in pravici zadoščeno.
Hvala, vesel, da lahko snemam,
čeprav se na momente ne sprejemam, sam dojemam, da srce mam.
Zato prevzemam breme
in namen je, da ustanem, ko me svet razbije in podre me in še me
gane in dvigne mi kocine,
ko gledam karavane it čez te sipine
s trnji tlakovane in polne bolečine.
Zato razviju bom sočutje, čeprav svet umazan in pa krut je.
In ko vzelo me nebo bo, upam sam, da najdete podobo
u duhu in zavesti. Zato ker to bo
veličina in težko bo izbrisat me iz spomina
in js bom držu pesti, da ostanete si zvesti.
Kokrat si hvaležen, da maš.
Kokrat si hvaležen da daš, daj, upraš se,
ko sam sebe spoznaš, si stokrat bolj hvaležen, da maš,
takrat je laž vse.
Ti si arena in trudim se borit skos,
čeprav je ful stvari, ki jim ne morem bit kos.
Obupan pol začutim žalost in pa bridkost,
sam ustanem in na novo spet začnem gradit most.
Učasih se utrudim pa se izčrpan in izžet trudim,
da ljubim brate in jim svet nudim.
Prežet z dobroto pa se spet čudim,
kako je vse preprosto, če sposoben dobro si želet drugim.
To preprosto bistvo je povsod navzoče,
delit ljubezen, ker Gospod nas hoče.
Naučit, da smo sožitje, da je popolno vsako bitje
in da lajf prečudovit izpit je.
Že stokrat sm obupu, nobenmu več zaupu,
pa u tem hrupu sm spoznal, da
življenje je le noro potovanje.
Mogoče enkrat se zbudimo in ugotovimo,
da vse so ble sam sanje.
