Plašen otrok po svetu tava, sam, ko se dani,
bled je njegov pogled, daleč beži.
Odmev želja se v toplem vetru izgubi,
a duša po bližini hrepeni.
Bos korak na zemlji svojo sled pusti,
iz korenin bi tam pognal vezi.
V očeh se lesk solzá nedolžno zaiskri,
še sanja topel dom in nežnosti.
Prišla je mati in prijela krhko, drobno dlan,
v nov svet odšel je s srečo obsijan.
Čeprav objem ga čuva, še živi le s pol srca,
ostaja del tam, kjer je bil doma.
Pogled pogrel ga je in stegnil roke je v nebo,
v naročje k materi se privil močno.
Nežen je nasmeh, a okus je še grenak,
pogreša vonj poti, kjer bil je mlad.
V dlaneh očeta se je znebil svojih trpkih ran,
se v svet podal je hraber in močan.
Čeprav objem ga čuva, še živi le s pol srca,
ostaja del tam, kjer je bil doma.
