V cvetu mladosti, ko sta se vzela,
sreče sta polna in upov bila.
Vse nas odprtih rok sta sprejela,
radi imeli smo se doma.
Naša kmetija je zacvetela,
v delu združili smo mlade moči.
Oče in mati pa sta želela
nam skoz’ življenje lažje poti.
Pa sta nas v šole mestne poslala
in na kmetiji garala trdo.
Žuljavih rok se srečna smehljala,
ko vsak od nas postal je nekdo.
Svoj blagoslov sta vsem nam delila,
sključena vsa sta na pragu bila,
vem, da težko sta žalost prikrila,
z vsakim odšel je košček srca.
Vajine roke so vedno dajale,
zdaj so utrujene same ostale.
Oče, oprosti, ker vsi smo odšli,
mama, obriši si solzne oči!
Vsak zdaj po svoje življenje krojimo
in se potihem usode bojimo,
da nam ostanejo nekega dne
roke zgarane in strto srce.
Kadar se vračam na domačijo,
vedno zaslišim vesti svoje glas.
Tuji ljudje zdaj travo kosijo,
starša samevata v hiši brez nas.
V vegastem hlevu nič se ne zgane,
Liska je zadnja spomladi odšla,
le še nasmeh na ustnicah mame
pravi mi: »Sinko, tu si doma!«
